ACTFEST '11 - mobilne strukture za performativne umetnosti in izobraževanje
11.-12.11.2011, Čakovec (Hrvaška)
Tema: svobodne licence, avtonomija, nomadske prakse
ACTFEST je samoorganiziran festival, kar pomeni, da so dela, performansi, dizajn, glasba, oprema itd. organizirani s strani sodelujočih. Vsi smo torej organizatorji in sodelujoči, umetniki in tehniki, PR, itd. Program se bo odvijal v kontejnerju velikosti 8 x 2,5 x 3 m. Art središče sodeluje na okrogli mizi o mobilnosti umetnikov in umetnosti (AiR/Mobility and art).
ACTFEST je del projekta Transdisciplinarnost in novomedijske kulture v razvoju prekomejnega območja (New Media Cross-Border) v okviru IPA operativnega programa Slovenija-Hrvaška 2007-2013.
Več o festivalu...
Študijski obisk študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje
02.-04.11.2011
EmploYouth 2011; 6. - 13. oktober, Sremski Karlovci (Srbija)
EmploYouth 2011 je 7-dnevni izobraževalni tečaj o video aktivizmu z udeleženci iz Srbije, Hrvaške, Albanije, Bosne in Hercegovine, VB, Madžarske, Makedonije, Portugalske, Ukrajine in Slovenije. Projekt se osredotoča na teme brezposlenosti mladih, revščine ter socialne izključenosti, ki jih raziskuje in obravnava v obliki videa ter video aktivizma. Art središče je eden izmed partnerjev projekta.
Projekt je sofinanciran preko programa EU 'Mladi v akciji'.
Več o projektu EmploYouth 2011 si lahko preberete tukaj.
Oglejte si eno izmed nastalih del z naslovom Have a heart
.:: September 2011 ::.
Četrtek, 29. 09. 2011, ob 18.00 v Ateljeju Azil, Ljubljana
Serija predavanj Materialni pogoji domišljije:
Julij Borštnik: Zanimiva in dolgočasna obdobja v umetnosti
V dvajsetih letih 15. stoletja je Masaccio naslikal prve slike, strogo podrejene linearni perspektivi. Kot manifest še posebej izstopa Sv. trojica iz leta 1428. Njegove slike so bile natančne tudi z vidika upoštevanja človeške anatomije. Daleč od tega, da bi bile po tem letu vse slike v celoti zveste linearni perspektivi in človeški anatomiji. Vendar pa bi za poklicnega umetnika Zahodne in Srednje Evrope očitna negacija teh dveh principov poslej pomenila toliko kot profesionalno diskvalifikacijo. Kaj takega so si slikarji privoščili šele proti koncu 19. st., po tem ko je industrijska revolucija močno zmanjšala pomen rokodelcev, na katere so bili do tedaj razredno vezani tudi poklicni umetniki. Manifestno pa sta več očišč v sliko vpeljala šele Picasso in Braque na začetku 20. st.
Kako razložiti 450-letno vztrajanje linearne perspektive in zvestobe človeški anatomiji kot samoumevno privzetih postavk pogleda? Gre za pogled, ki vsakega usmerja v ciljno točko očišča in mu pripisuje notranji anatomski ustroj. Očitno sta bila principa linearne perspektive in anatomije skladna s temeljnimi postavkami pogleda na svet, ki se je skozi omenjeno obdobje uveljavljal in uveljavil kot prevladujoč tudi v organizacijskih načinih oblasti, menjave in proizvodnje.
Znanilec česa pa je slikarski pogled, ki ga je vpeljala zgodnja renesansa? Gre za način gledanja, po katerem je bogu odvzet neposredni vpliv na materialni svet. Vpliv božanskega na materialni svet je bil umaknjen v čas stvarjenja oziroma na vpliv preko nagovarjanja človeških duš (dokler niso razsvetljenci vpliv boga še nadalje zreducirali). Vsak posamezni pogled pa se je ujel v objektivni sklop zakonov, ki jim je podrejeno celotno stvarstvo in ki jih ni mogoče spreminjati, lahko pa jih spoznavamo in v skladu s spoznanji delujemo. Skrita predpostavka takega pogleda na svet je ideja, da je mogoče postaviti objektiven, vseprisoten, a hkrati človeški pogled; pogled, ki je seštevek in hkrati določilo vseh posameznih človeških pogledov.
Prav to pa je tudi njegova slepa pega. Ignorira namreč dejstvo, da je svet mogoče opazovati in ga razlagati vedno znova edinole s čuti, umom in izrazom posameznika, ter da vsak razlagalec svet tudi sooblikuje. (Vsak, ki se o svetu izreka ali izrazi, to neizogibno stori iz lastne pozicije.)
Vermeer, holandski slikar 17. stoletja, se je vprašanja, kaj pravzaprav vidi človeški pogled z neke posamezne točke v neki določeni smeri, lotil s pomočjo camere obscure, ki je nekakšna tehnična podvojitev človeškega očesa. Vendar Vermeer ni imel nadaljevalcev. Vprašanja so se ponovno lotili šele realisti druge polovice 19. st., Manet, Monet, Degas idr. Manifestno so postavili pod vprašaj možnost pogleda neodvisnega od osebe, ki gleda, ter s tem odprli vrata modernističnemu valu z začetka 20. st.
V kakšnih okoliščinah se umetniki omejijo na raziskovanja in variacije znotraj vnaprej vzetih osnovnih postavk pogleda na svet? V kakšnih okoliščinah pa jih preskakujejo? In, ali pogled umetnikov zgolj sledi in se prilagaja dogodkom v družbenih procesih, ali pa jih tudi napoveduje in vpliva nanje?
Julij Borštnik je leta 2007 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL. Trenutno piše magistrsko nalogo na podiplomskem študiju filozofije pri ZRC SAZU. Še v času študija je prejel mednarodno nagrado Essl Award ter študentsko Prešernovo nagrado za likovno umetnost. Od leta 2003 je aktivno vključen v dejavnosti Art središča ter na Metelkovi v Ateljeju Azil. Trenutno se zopet intenzivneje vrača k izvajanju lastnih projektov na področju umetniškega ustvarjanja.
Organizacija: KUD Mreža
Soorganizacija: Zavod Art središče
1. Izobraževanje v sklopu SI-HU projekta New Media Cross-Border
23.09 – 25.09. 2011; Autonomni centar ACT, Čakovec (Hrvaška).
Tema: Transdisciplinarnost - predavatelj prof. dr. Michael Punt, University of Plymouth
1. Študijski obisk v sklopu SI-HU projekta New Media Cross-Border
Natečaj za izbiro udeležencev, ki se bodo v okviru projekta New Media Cross-Border (Operativni program IPA Slovenija-Hrvaška 2007-2013) usposabljali za razvoj severnega čezmejnega področja Slovenija – Hrvaška, na področju kulture novih medijev in trajnostnega razvoja, je zaključen. Iz Pomurske regije so vključeni Maja Kohek, Simon Poldauf in Vita Žgur (ONEJ/Art središče).
Med 09.-11. septembrom bo tako potekal 1. študijski obisk v Bratislavi na Slovaškem.
Četrtek, 1. 9. 2011, ob 18.00 v Ateljeju Azil, Ljubljana
Serija predavanj Materialni pogoji domišljije:
David Verbuč - Etnomuzikologija rokenrola: alternativni hišni koncerti v ZDA
Hišni koncerti, sicer precej pogost pojav v ZDA, so javni ali pol-javni glasbeni dogodki, ki jih ljudje organizirajo v svojih hišah. Obstajajo različni tipi hišnih koncertov. Nekateri se osredotočajo na klasično glasbo, jazz, ali "folk" glasbo. Davida Verbuča v raziskovanju zanimajo predvsem hišni koncerti, ki jih organizira mladina in so glasbeno zelo raznoliki. Tam lahko slišiš vse od kantavtorjev, alternativnega rocka in punka do eksperimentalne in impro glasbe (občasno tudi živo elektronsko glasbo ali hip-hop). Mladina pri tem stremi k vzpostavljanju alternativnih glasbenih in družbenih scen in načinov življenja, ki potekajo mimo običajnih, komercialnih ali institucionalnih kanalov.
Pri tem organizirajo koncerte deloma iz nuje, ker za tovrstne glasbe in glasbenike ponavadi ni prostora v običajnih koncertnih prostorih in komercialno usmerjenih barih, deloma pa zaradi potrebe po neodvisnosti in "naredi-sam" ideologiji in estetiki. Tovrstna mladinska samo-organizacija, ki pomeni svojevrsten odgovor neoliberalni in (neo)konzervativni politiki v ZDA, pogostoma deluje v tesni navezi z lokalno študentsko ali neodvisno radijsko postajo, ki mladincem ponuja podporo in okrilje in je tako neločljiv del same scene.
David Verbuč se v raziskavi osredotoča predvsem na zahodno obalo ZDA, teoretično pa ga zanima, kako prostor, glasba in družbeno delovanje znotraj alternativnih hišnih koncertov pripomorejo k vzpostavljanju, vzdrževanju in preoblikovanju skupnosti in scen, in obratno, ter razmerja moči, ki se ob tem proizvajajo. V raziskavi se osredotoča na ameriške alternativne hišne koncerte iz dveh razlogov: (a) tovrstni koncerti ponujajo vpogled v kulturno politiko vsakdanjega življenja in kreativne prakse sodobne ameriške mladine, kar pripomore k boljšemu razumevanje sodobne ameriške kulture in družbe na splošno; in (b) zaradi zapostavljenosti študij "domačih" kultur v etnomuzikologiji in po drugi strani, zaradi pomanjkanja intenzivnega etnografskega pristopa k popularni glasbi v študijah popularne glasbe.
David Verbuč je leta 2010 končal magisterij iz etnomuzikologije na univerzi UC Davis (Kalifornija, ZDA), kjer nadaljuje z doktorskim študijem. Na dodiplomskem študiju je diplomiral iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer se je specializiral za področje etnomuzikologije. Med letoma 2003 in 2006 je bil urednik glasbene redakcije Radia Študent, Ljubljana. Pisal je za revije Muska, Mladina, Deloskop, sicer pa je občasno še dejaven kot glasbeni novinar v slovenskih medijih. V letih 2000 in 2001 je posnel, zbral in dokumentiral okoli 1000 ljudskih pesmi na področju Zgornje Savinjske doline (pri tem je posnel okoli 100 pevcev in pevk); izbor le teh je objavil na dvojni zgoščenki Gorših ljudi na svetu ni: terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline (Mozirje, 2008).
Organizacija: KUD Mreža
Soorganizacija: Zavod Art središče
.:: julij 2011 ::.
Festival Osebno-kolektivnol
Osebno sfero umetniškega udejstvovanja vedno sooblikuje kolektivna. In ker velja tudi obratno, je ti dve sferi vsaj znotraj istočasnosti, kakršna je improvizacija, nemogoče misliti ločeno eno od druge.
Na takšni predpostavki sloni praksa festivala Osebno – kolektivno, ki bo letos potekal že drugič. Njegov glavni namen je po eni strani prepletanje »osebne« in »kolektivne« umetniške dejavnosti, po drugi strani pa tudi različnih umetniških zvrsti. Poleg glasbenih improvizatorjev se bodo festivala tokrat udeležili tudi slikarji, videasti, plesalci, performerji, gledališčniki in zvočni umetniki.
Na dvodnevnem delovnem taboru se bo srečevalo enaindvajset umetnikov iz različnih evropskih držav. Predstavili se bodo kot solisti, v vnaprej določenih sestavih in v kombinacijah, ki bodo nastajale sproti, na licu mesta.
Posebni dogodki festivala so: nastop dua Jean-Luc Guionnet & Seijiro Murayama, solistična nastopa Erica Cordierja in Annette Krebs ter predavanje Jean-Luca Guionneta o arhitekturi poslušanja (soorganizacija: Serija zvočnih dogodkov in predavanj Bitshift).
Idejni vodja festivala je v Parizu živeči japonski tolkalec in improvizator Seijiro Murayama, ki ga je lahko domača publika v zadnjih letih spremljala na številnih samostojnih nastopih ter v navezi z domačimi in tujimi glasbeniki (s Tomažem Gromom, z N'tokom, Markom Karlovčcem, Martinom Küchnom, Renatom Rinaldijem, Enricom Malatesto …).
Sodelujoči:
Nikos Veliotis (Grčija), Dimitra Lazaridou Chatzigoga (Grčija),
Renato Rinaldi (Italija),
Annette Krebs (Nemčija), Ivan Palacky (Češka),
Eric Cordier (Francija),
Seijiro Murayama (Japonska),
Enrico Malatesta (Italija),
Franz Hautzinger (Avstrija),
Jean-Luc Guionnet (Francija),
Marc Perron-Bailly (Francija),
Gaël Leveugle (Francija),
François Bidault (Francija),
Nhandan Chirico (Italija),
Neža Naglič (Slovenija),
Irena Tomažin (Slovenija),
Tomaž Grom (Slovenija),
Ryuzo Fukuhara (Slovenija),
Paul Wenninger (Avstrija),
Miro Tóth (Slovaška),
Slavo Krekovič (Slovaška).
Lokacije: odprti oder SEM, Menza pri koritu, Kiberpipa
Producent: KUD Mreža
Koproducent: Art središče
So-organizacija: Bitshift, series of sound events and lectures, Menza pri koritu.
Financirajo: Ministry of culture, Francoski Inštitut Charles Nodier, Ljubljana
Preberi več o festivalu...
Eric Cordier je v Art središču na rezidenci v okviru festivala Osebno - kolektivno, kjer bo sodeloval kot predavatelj in glasbenik.
Eric Cordier (1963) je diplomiral iz estetike (glasba, video, filozofija) na univerzi DEA Pariz I in doktoriral iz etnologije in religiologije na pariški L'École pratique des hautes études z raziskavo ljudske kmečke kulture v Normandiji iz 19. stoletja. Kot skladatelj je med letoma 1989 in 1991 gostoval v studiu sodobne glasbe GRAME (Lyon), med letoma 1992 in 1998 pa v La Grande Fabrique (Dieppe). Odtlej ustvarja v lastnem studiu. Vzporedno deluje na različnih področjih glasbenega ustvarjanja: posveča se skladanju elektroakustičnih kompozicij (izdal je več deset zgoščenk); sodeluje z glasbenimi improvizatorji (Seijiro Murayama, Jean-Luc Gionnet, Dominique Regef ...); sodeluje pri projektih, ki presegajo meje glasbenega (glasbene skulpture, body art in performansi, posvečeni povezavi med človeškim telesom in strojem ...).
Artbomb - mednarodna intervencija v podporo kulturi in umetnosti
V petek, 24. junij opoldne vas vabimo, da se pridružite pobudi, ki bo z barvnim dimom obarvala umetniške lokacije po vsem svetu. To vizualna dejanje bo znak upora proti vedno večjemu zavračanju umetnosti znotraj družbe in vlad po vsem svetu, in v znak podpore vsem kolegom, ki se soočajo z velikimi rezi. Zdaj je čas za ukrepanje - pokažimo svoje spoštovanje in podporo umetnosti!
Preberi več o umetniški intervenciji ARTBOMB...
Podpiši peticijo...
Atelje Azil - 26. maja vas KUD Mreža in Art središče vabita na prvo v sklopu predavanj
Materialni pogoji domišljije
Sunniva Hovde: Improvizacija, moč in migracija. Vrednotenje glasbe.
Ko se ljudje selijo naokoli, se seli tudi glasba. Kako ljudje v Franciji gledajo na bosansko glasbo? Kje senegalska glasba postane uspešnica? Ali hiphop povsod velja za glasbo geta? Zakaj indonezijska gamelanska glasba ni velika uspešnica v Evropi? Kako prepoznamo dobro glasbo? Zakaj se neka glasba zdi »pametna in inteligentna«, druga pa »preprosta in banalna«. Ima to opraviti z glasbenimi pojavi, kakršen je improvizacija? Ali dá improvizacija glasbi več ali manj »kakovosti«? Katere vrste improvizacija je potem dobra in katera ne?
Ob naraščanju števila migracij in kot eden od učinkov globalizacije se vedno več ljudi srečuje z različnim razumevanjem glasbe, tudi improvizirane, in njenih značilnosti. Ti ljudje imajo različne vrednostne lestvice, na katere uvrščajo tudi improvizacijo. Moč in učinki teh hierarhij se spreminjajo znotraj posameznih kultur, razredov, etnij in podobnih kategorij glede na to, kdo jih določa in kdaj. Kaj se zgodi z vrednotenjem, ko posameznik migrira? Se stopi z okoljem? Ali obstajajo kakšne dominante? Kako se oblikujejo nove hierarhije in na kakšni osnovi? Čigava glasba je "nekaj vredna" in čigava ni? Kako so vrednotene, dojete in upoštevane različne izbire glasbe? Kako je to povezano s političnim kontekstom, geografskim prostorom, družbenimi razredi, etnično pripadnostjo, spolom ipd?
Kaj pa odnos med prožnostjo migracij, hitrimi spremembami pod vplivom globalizacije in potrebo po trdnosti in predvidljivosti znotraj nacionalne države ter narodnostne identitete? Kako medsebojno vplivajo te sestavine?
Različni žanri improvizacije so prav tako podvrženi hierarhiziranju. Nekatere vrste improvizirane glasbe med splošno publiko veljajo za bolj kakovostne. Po katerih kriterijih? Iz katerih premis izhajamo, ko mislimo improvizacijo in skozi kakšna očala gledamo, ko to počnemo? Kako je razumljena improvizacija v tradiciji ljudske glasbe v primerjavi z improvizacijo v jazzu? Kaj pa status improvizacije v, na eni strani, evropski umetniški glasbi in, na drugi strani, v turški umetniški glasbi?
Sunniva Hovde je bila v zimskem semestru akademskega leta 2010/2011 gostujoča predavateljica na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Diplomirala je iz etnomuzikologije na Oddelku za muzikologijo Univerze v Trondheimu na Norveškem in trenutno pripravlja doktorsko nalogo z naslovom Globalizacija, glasba in usmerjanje hierarhij, ki jo je deloma pisala tudi v Ateljeju Azil na Metelkovi. Njena področja znanstvenega interesa obsegajo aplikativno etnomuzikologijo, manjšinske študije, popularno glasbo in spol ter globalizacijo v povezavi z glasbeno vzgojo in izobraževanjem.
www.myspace.com/sunnivahovde
www.myspace.com/tangoting
www.myspace.com/trondheimworldmusicensemble
Organizacija: KUD Mreža
So-organizacija: Art središče
Pogovarjali se bomo o možnostih, ki jih umetnost lahko ponudi znotraj področja ekologije. S pomočjo zbranih informacij (splet, literatura) in z ogledom dokumentarnih filmov na to temo, bomo spoznavali različne eko-art projekte in prakse iz različnih koncev sveta vse do danes. Dotaknili se bomo tudi enega izmed projektov Art središča kot centra za reciklažo - tako smeti in kot tudi umetnosti kot takšne.
Izraz novi mediji se pojavlja vsepovsod okoli nas, ampak ali resnično vemo kaj pomeni in na kaj se nanaša? Pogovarjali se bomo o novih medijih, njihovih aplikacijah znotraj sodobne umetnosti in kulture ter si ogledali primere različnih dogodkov, prebirali reader-je in teoretične tekste. Prav tako bomo del pogovora namenili vlogi Art centra na tem področju, tako na lokalnem kot mednarodenm nivoju.
Deej Fabyc, ki je v Ljubljani že razstavljala svoje video delo na skupinski razstavi v okviru Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore, je sedaj na 20 dnevni umetniški rezidenci v Ateljeju Azil v Metelkova mestu. V tem času bo imela predavanje in predstavitev svojega umetniškega in kuratorskega dela v Zavodu za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana. V sredini meseca junija 2011 se bo umetnica vrnila v Ljubljano in realizirala skupek performansov in instalacijo na svoji samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz. V prezentaciji na SCCA-Ljubljana po predstavila zgodnejša umetniška dela in obenem prosila občinstvo, da sodeluje z njo pri tekoči raziskavi. Predavanje je tudi poziv za informacije v zvezi z njenim očetom Paulom Duncanom Jonesom.
Proces in raziskovanje sta pomembna elementa njenih angažiranih performans/video predstavitev. Pri nastajajočem delu, ki bo predstavljen v Galeriji Alkatraz, je vstopna točka dejstvo, da je kot otrok živela nekaj mesecev v Ljubljani. Zaradi narave očetovega dela, je verjela, da je vohun. Službena pot ga je v poznih 60ih in zgodnjih70ih letih vodila po številnih vzhodno evropskih deželah. V letu 1970 pa je bil kot statistični svetovalec zaposlen v Titovi administraciji. To je bilo edino izmed vseh potovanj, kamor je seboj pripeljal še družino. V tem času je Deej Fabyc z družino živela v Hotelu Bellevue. Njen načrt je razkriti skrite sledove javnih in osebnih zgodovin skozi katere naseljujemo in vidimo mesto. Otroškim spominom in potencialno izmišljenim podrobnostim bo sledila kot kartograf in tako na mesto plastila alternativno zgodovino. Njeno raziskovanje, ki se je ob prihodu v Ljubljano pričelo v Arhivu Republike Slovenije, se nadaljuje in razvija.
Umetnica naslavlja psihološko dimenzijo osebne in politične izkušnje travme. Je umetnica, ki jo fascinirata sozvočje osebnih zgodovin v kontekstu širše javnosti in aganžma v zvezi z socialnimi sistemi. Njeno delo po načelu "osebno je politično" ne razlikuje med umetnostjo in življenjem. Z obširnimi projekti performativnih instalacij in videov se je ukvarjala v 90ih letih, v zadnjem desetletju pa se je osredotočila na film in performans v živo. Od 90ih let razstavlja po vsem svetu. Ključne razstave vključujejo Dialogue kuratorja Thea Tegalaarsa v Galeriji W139 v Amsterdamu, Contempora v National Gallery of Victoria v Melbournu, Avstraliji in potujočo razstavo Don't Call it Performance kuratorja Paca Barragana, ki je bila premierno predstavljena v Muzeju Reina Sofia v Madridu, zaključno pa v El Museo Del Barrio v New Yorku. V svoji praksi je predana tudi razstavljanju in sodelovanju z drugimi umetniki, kar udejanja preko direktorskega delovanja v Elastic Residence v Londonu od leta 2004 in kot članica KISS-a, skupine umetnikov, ki se ukvarjajo s tematiko nadzora. Kurirala je številne razstave v Londonu in Avstraliji. Živi v Londonu in je trenutno izredna profesorica na Time Based Media v londonski Metropolitan University.
Companies Act 2006 : http://www.londonmet.ac.uk/companyinfo
http://www.fabyc.co.uk
Produkcija: KUD Mreža / Galerija Alkatraz
Koprodukcija: Art središče, SCCA Ljubljana
Community art (S kupnostna umetnost)
Kaj je community art (skupnostna umetnost)? Kako lahko Art središče sodeluje v lokalnem okolju? KAj lahko ponudimo in kako? Ogledali si bomo različne projekte/primere iz celega sveta in razvijali nove ideje, ki bi jih lahko umestili v naše specifično okolje in kontekst - npr. transformacija obmejnega stražnega stolpa na Hodošu/Hodos.
Tretja možganska nevihta bo namenjena refleksiji o Art središču – naši zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. O Art središču bomo razmišljali iz dveh gledišč: od znotraj navzven (kdo smo, kaj počnemo, kaj si želimo, kako/na kakšen način in zakaj) in kako se na nas gleda od zunaj/se kažemo v javnosti. Kako doživljamo lastno zgodovino in kakšno vlogo igrajo naše izkušnje pri načrtovanju za prihodnost? Kako prevajamo/vnašamo/kažemo našo vlogo in delo v javno/i sfero/i? Kakšna orodja pri tem uporabljamo in zakaj? Kaj, zakaj in kako bi bilo potrebno spremeniti?
Z marcem 2011 začenjamo v Art središču s serijo spontanih in organiziranih dogodkov – ogledov, projekcij, branj, diskusij, intervjujev, delavnic in mini razstav, ki se bodo osredotočala na sodobni svet umetnosti (prakse, teorijo, orodja, ideje, dogodke, izobraževanja, organizacijo in fundraising, itd.). Ob koncu prvega leta bomo izdali strnjeno spletno izvedbo projekta ARTalks - knjižico/reader, kjer bodo na voljo kratki povzetki dogodkov in diskusij, spletne povezave in navedena literatura.
Če vas zanima in želite sodelovati, nas kontaktirajte na naš e-mail.
V teku so načrtovanja pilotnega AiR projekta v sodelovanju z Gallery Octave Cowbel.
Na februarski možganski nevihti bomo razmišljali o možnih načinih vizualne prezentacije stanja kulturne politike v Sloveniji. Probleme kulturne politike najmočneje čutijo in najgloblje poznajo prav ustvarjalci sami kot tudi različne NVO, ki delujejo na področju kulture in umetnosti. Art središče zato tudi v letu 2011 nadaljuje s serijo vizualizacij (prostorske instalacije, video in animacija, grafika, ...). Na osnovi idejnih in grafičnih predlogov bomo zastavili nov (vizualni) statement.
Kakšni so možni kreativni pristopi in strategije? Kaj pravzaprav pomeni vizualni statement? Kako obveščati širšo javnost o stanju v kulturni politiki in zakaj?
O tem in še marsičem se bomo ob bližajočem se kulturnem prazniku spraševali in odgovarjali na drugi možganski nevihti.
Možganska nevihta o glasbenem dokumentarcu s filmskimi entuziasti, ki delujejo v okviru Društva za širokokotni pogled Poslednji pionirji. Zase pravijo, da so organizacija, ki brez omejitev raziskuje in ustvarja na področju filma, fotografije, glasbe, literature in sorodnih področijh. Pridružili se jim bomo Tomaž Zaniuk, odgovorni urednik RŠ, Dragan Vuković, glasbeni novinar in urednik radijske oddaje 'Anatomija zvuka' na Radio Bosna 1, ki deluje kot organizator glasbenih festivalov, koncertov in turnej ter ekipa Art središča.
